Električna kolesa so v zadnjem desetletju postala pomemben del razvoja trajnostne mobilnosti in rekreacije, vendar jih še vedno spremlja vrsta napačnih predstav, predsodkov in celo omalovaževanja. Eden izmed najpogostejših mitov je, da so namenjena izključno starejšim in fizično manj sposobnim, kar ne drži niti statistično niti praktično. Uporabniški profili e-kolesarjev vključujejo širok spekter ljudi – od športnikov, ki jih uporabljajo za regeneracijske vožnje ali daljše ture, do vsakdanjih uporabnikov, ki se vozijo na delo in se s tem izogibajo avtomobilskemu prometu. Električna kolesa ne nadomeščajo napora, temveč ga prilagajajo; omogočajo, da klanec prevoziš z manj utrujenosti, a še vedno z aktivnim vrtenjem pedal.

Evropska zakonodaja zahteva, da Pedelec motor nudi pomoč le do hitrosti 25 km/h in samo ob aktivnem poganjanju. Ko kolesar preneha z vrtenjem, motor preneha z delovanjem. V nasprotju s prepričanjem, da gre za »vožnjo brez truda«, raziskave, kot je objavljena v European Journal of Applied Physiology, kažejo, da uporabnik e-kolesa v eni uri porabi približno 440 kalorij, kar je približno 80 % energije v primerjavi z vožnjo na klasičnem kolesu. Povprečna srčna frekvenca med vožnjo z e-kolesom je še vedno znotraj območja zmerne do intenzivne telesne aktivnosti. Poleg tega študije potrjujejo, da e-kolesarji vozijo pogosteje in dalj časa, kar pomeni, da je njihov skupni tedenski obseg gibanja pogosto večji kot pri klasičnih kolesarjih. Številni uporabniki e-koles se prav zaradi te možnosti ponovno vključijo v gibanje, prevoz na delo, ali pa se prvič podajo na daljše ture, vključno z gorskim svetom.

Prav pri tem pa se pojavlja še en absurdno vzvišen predsodek: da naj bi tisti, ki se ne morejo povzpeti v klanec z navadnim kolesom, preprosto ostali doma. Takšno stališče je ne samo diskriminatorno, temveč tudi protislovno v svojem bistvu – kot da bi rekli, da naj invalidi ne uporabljajo stopnic, če ne morejo hoditi, ali da naj starejši ne gredo v naravo, če ne morejo teči. Gorski svet ni rezerviran za elito z najboljšimi pljuči in kvadricepsi, temveč je skupno naravno okolje, ki bi moralo biti dostopno čim širšemu krogu ljudi. Električno kolo v tem kontekstu ni goljufanje, ampak orodje za vključenost. Tisti, ki menijo, da je e-kolo nezaslužena pomoč, pogosto pozabljajo, da vožnja z električnim kolesom ni samodejna – še vedno je treba poganjati, usmerjati, zavirati in imeti kondicijo, le da ti motor omogoči, da se ne izčrpaš do roba ali pa da zmoreš več. In kar je najpomembneje – tudi ti ljudje so v naravi, na zraku, v gibanju.

Zanimivo je, da se prav tisti, ki najbolj glasno zaničujejo e-kolesa, pogosto sami zadihajo že po stopnicah do drugega nadstropja, a se počutijo dolžne presojati, kdo je "vreden" pogleda z razgledišča. Živimo v času, ko je vsakdo strokovnjak za vse, še posebej na področju stvari, o katerih nima pojma – in e-kolesa so očitno eden takih primerov. Človek, ki še nikoli ni sedel na e-kolo, bo z vso gotovostjo razlagal, da je to isto kot motor, da ne poganjaš, da se samo pelješ. No, enako lahko rečemo, da je avtomobil isto kot letalo, saj imata oba štiri kolesa in gresta naprej. Na tej točki je morda čas za en preprost nasvet: živite in pustite živeti. Če ti ni všeč e-kolo – nič hudega. Ampak ne razlagaj drugim, kako naj kolesarijo, še posebej, če si sam več v avtu kot na sedežu bicikla.

In če misliš, da so e-kolesa samo za "nesposobne", potem naj ti zaupamo, da se z njimi vozijo tudi številni vrhunski športniki, vključno s profesionalnimi gorskimi kolesarji, ki jih uporabljajo za regeneracijo, preglede tras ali daljše kondicijske vožnje brez preobremenjevanja sklepov. Ko imaš za sabo 25 ur treninga na teden, vsak dodaten klanec s pomočjo motorja ni luksuz, temveč pametno upravljanje telesa. Če je e-kolo dovolj dobro za svetovne prvake, potem je dovolj dobro tudi za soseda, ki gre v hrib, da ujame sončni zahod.

Res pa je, da se pojavlja tudi druga skrajnost – nezakonita priredba e-koles, ki odstranijo tovarniško omejitev hitrosti ali omogočajo vožnjo brez poganjanja. Takšna vozila niso več kolesa, temveč mopedi ali celo motorna vozila, kar zahteva homologacijo, registracijo, čelado in zavarovanje. Friziranje e-koles je nevarno, nezakonito in pokvari ugled legitimnim e-kolesarjem, ki spoštujejo zakonodajo in namen tehnologije. Ob prometni nesreči takšno vozilo ni več upravičeno do kolesarskega statusa, kar lahko pomeni izgubo zavarovalnega kritja in kazensko odgovornost.

Električna kolesa torej niso orodje lenobe, temveč most do večje aktivacije populacije, zmanjševanja avtomobilskega prometa in vključevanja različnih skupin v gibanje. So orodje, ne izgovor. So motivacija, ne nadomestek. In v končni fazi – bolje 100 ljudi na e-kolesu kot en človek sam v avtu, ki se potem na parkirišču pritožuje, da ni več prave narave.

Zanimivo – ali bolje rečeno tragikomično – je dejstvo, da so najglasnejši kritiki električnih koles pogosto isti ljudje, ki zase trdijo, da so športniki po duši in telesu, v praksi pa to pomeni, da se ob koncu tedna usedejo na kolo, zvozičajo po znani trasi, zvečer pa “regeneracijo” zaključijo z nekaj pivom, morda še čim močnejšim, kar zagotovo ni izotonik. Nekateri med njimi celo s ponosom razlagajo, kako "ne rabijo elektrike", ker imajo moč v nogah, hkrati pa svoje »epske« razdalje prevozijo s pomočjo vetra v hrbet, dveh postankov za burek in podatkov, ki jih meri ura, vredna več kot njihov bicikel – a kaže komaj 1200 porabljenih kalorij v petih urah.

To so pogosto isti posamezniki, ki druge obsojajo z nekakšnim kvazi moralističnim pristopom, češ da tisti, ki si pri klancu pomagajo z motorjem, »nimajo kaj iskati v hribih«. Ironično pa prav ti samooklicani varuhi kolesarske časti pogosto sami ne izpolnjujejo niti osnovnih načel zdravega življenjskega sloga, ki jih šport dejansko predpostavlja. Obsojajo električno pomoč kot "goljufijo", sami pa zlorabljajo stimulativna sredstva, brezsramno štejejo kilometre, ne glede na to, ali jih je odpeljal njihov ego ali pa le gravitacija in družbena pričakovanja.

In ko že omenjamo številke – najprej jih ni, potem pa so, a so bolj žalostne kot navdihujoče. Skoraj ni hujše hinavščine, kot je oseba, ki vozi 50 kilometrov v petih urah, ob tem naredi tri selfije in objavi pet "motivacijskih" zgodbic, potem pa v isti sapi razlaga, da "e-kolo ni pravo kolo". Eno je imeti mnenje, drugo pa komplekse.

Prav je, da se pogovarjamo o mejah tehnologije, o zlorabah in odgovorni uporabi – a ni prav, da to počnemo z dvojno moralo. Električno kolo je legitimno prevozno in rekreativno sredstvo, ki pomaga ljudem v gibanju, razširja dostop do narave in hkrati pogosto v prakso bolj dosledno prenaša ideje o zdravem življenju kot tisti, ki jih le razglašajo. Zato: preden začneš z moralnimi ocenami drugih, morda najprej poglej svoj srčni utrip – če ne na kolesu, pa vsaj v ogledalu.