Dolgo sem se že spravljal na to cesto, pa nikoli ni bilo časa oziroma volje. O tej cesti mi je prvi pripovedoval sodelavec, ki je ravno tako zvest kolesarjenju in ravno zato, ker jo ni mogel prehvaliti, sem jo uvrstil na seznam "must ride" kolesarskih tur. Povedal mi je tudi, da je najbolje začeti v Solčavi. To se mi je zdelo nekako najbolj logično, če se že imenuje Solčavska panoramska cesta. Kasneje sem videl, da veliko ljudi štarta iz Logarske doline z napadom proti Pavličevem sedlu. Ta varianta mi ni bila všeč. Iz Solčave je veliko lepše. Poleg tega je spust na koncu veliko bolj adrenalinski. V Solčavi imajo zelo lepo urejen parkirni prostor, ki je tik poleg cerkve in se ponaša celo z avtomobilsko elektro polnilnico. Parkirišče je bilo prazno tako na začetku kot na koncu, ker so zgleda vsi parkirali v Logarski in so si izbrali obratno pot. Moram rečt, da so informacije o poti in začetku na spletu zelo nejasne in verjetno marsikoga pustijo v ugibaju. Čeprav je veliko informacij o poti in znamenitostih, manjka natančen opis vsega skupaj. Saj veste...npr.: Če se odločite, da boste začeli svojo pot v Solčavi, parkirate avto....Vem, da je izhodišč več, zato bi te informacije zelo dobrodošle. Saj veste kako je, ko načrtujete neko pot. Kje parkirati, kam zaviti...Poleg tega je začetek precej negotov, ker ni na cestah nobenih smerokazov glede ceste. Seveda najdete točke kjer so zanimivosti, ki so na zemljevidu lepo označene, pa vendar ostaja tisti, ali sem sploh na pravi poti? Na koncu ugotoviš, da ni tako hudo in da bi se bilo težko izgubiti. Pa vendar. Brošuro je najbrž sestavljal domačin, ki pozna tam vsak kotiček in se mu vse zdi samoumevno, medtem, ko je za nekoga, ki še tam ni bil vse skupaj precej zakomplicirano (pa četudi ni). 

Kot že rečeno se iz prelepe Solčave odpravimo v hrib proti Podolševi, ki se kar dolgo, strmo in vztrajno dviga vse do 1240metrov. Za električna kolesa pravi užitek, za akustična pa malo manj. Potrebno se je prigristi do vrha. Že med potjo vas razgled ne bo razočaral. Poleg tega je med potjo kup urejenih kmetij in domačij, ki vas ne bodo pustile ravnodušne. Da ne omenjam prijetnega vonja gozda in cvetlic, ki jih obiskujejo pridne čebele. Zmajček vas bo vodil mimo vrsto razglednih, lepo urejenih točk, ki so lepo in bogato (večjezično) urejene. Instagram trenutkov je za milijon, zato bodite pripravljeni. Moje mnenje je, da ta cesta ni za športno turo, da bi jo prevozili v najkrajšem možnem času. Potrebno si je vzti čas in se naužiti narave in razgledov. Sv.Duh je izjemno idiličen kraj oziroma vas kjer vas bo pričakala lepa cerkvica z izjemnim ozadjem, mogočnih gora (Ojstrica, Brana, Planjava, Skuta...) potem pa se boste začeli počasi spuščati proti Logarski dolini. Med potjo ne pozabite poizkusiti Kislo vodo, ki je zelo zdravila in pitna brez skrbi. Bojda je edinstvena voda in njen okus je zelo zanimiv. Meni všeč. Nekoliko kiselkast in mehurčkast. Za tiste z nizkim železom v krvi...super. Do izvira se pripeljete s kolesom in ga ni potrebno puščati na cesti. Cesta se nadaljuje vse do odcepa za Pavličevo sedlo, ki ni daleč. 3.5 km desno. Midva tokrat nisva šla do vrha, ker načrtujeva Pavličevo sedlo posebej. Panoramsko cesto lahko podaljšate do Matkovega kota, kjer je še nekaj razglednih točk in kmetij, če ste prej kakšno spustili. Naj omenim, da ima skoraj vsaka kmetija ob poti dejavnost in verjemite, da sira, mesnin in ostalih dobrot ne manjka. Izdelujejo celo lesene igrače. Perfektno. V naravi z naravo. Pri spustu mimo Logarske doline ne spreglejte zmaja Lintverja, ki se skriva v svoji votlini in joče. Pot do Solčave poteka po glavni cesti in je popolnoma brezvezna. Je pa zelo fino, da je navzdol in povprečna hitrost 35km/h brez posebnega napora prav prija na koncu poti. Privarčujte nekoliko moči, da boste lahko prikolesarili po strmi cesti do parkirišča pri cerkvi v Solčavi, ki pa je k sreči zelo kratka.