Tokrat se bom razpisal o teku. Tek je eden izmed športov, ki ne zahteva pretiranega finančnega vložka, dokler te ne posrka. Potegne not. Sam sem sovražil tek. Do neke točke, ko sem se odločil, da bom začel teči. Forrest Gump varianta. Iz danes na jutri. Čip adidaski, hlače in kvazi tekaška majica. To je bilo to. Ah. Da ne pozabim. Uro sem imel še od kolesarjenja. In mi je pomagala, da tečem še sedaj.

In potem tečeš. In tečeš. In na neki točki začneš spremljat tekaško sceno na netu. Vidiš svega i svašta. In ker si dober tekač, vsaj v glavi, rabiš itak novo opremo. Kupiš si tekaške copate. Take profi. Za 150 plus EUR. Ker si nekje prebral, da noga v poceni obutvi trpi. Strokovni članek itak. Ker drugega balasta ne bereš več. In to je res!!! Valjda še nova majica in da izgledaš top šit, še kompresijske nogavice. Netekači te gledajo bebasto v visokih nogavicah, a tebi je vseeno. Ker roko na srce, kompresijske nogavice pomagajo.

In tako tečeš še naprej. Potem pa čudežno ugotoviš, da obstaja trail tek. WTF!? Poguglaš in vidiš da so to pa hard core mašine, ki tečejo v hrib, po gorah, navzdol in nenazadnje v naravi. Scena se ti zadopade. Fantastično. Poskusiš in vidiš da je to to. Sam s sabo, v gozdu, v hribih, na svežem zraku.

Nato pa Bam! Dilema. Kaj sedaj. Laufat po asfaltu na kilometrino ali laufat v hrib, 3 krat manj a težje? Tudi sam sem imel to dilemo. Iz kilometrine in več kot ene ure neprekinjenega teka, preklopit na manj kilometrov in pol ure teka. Pa sem to tudi naredil. Dosti je temu pripomogel tudi prijatelj iz OŠ, ki se s tem bavi že dlje časa. Thnx Karo!

Trail tek proti asfaltu se ne more primerjati. Specifika je drugačna. Uporablja se fartlek (menjavanje ritma). Nekateri odseki se prehodijo, da se ne zakisaš in imaš vse pokvarjeno. Poanta ni v konstantnem teku, ampak v gibanju. Z več gibanja, več kondicije. Kar privede do še več gibanja (beri teka) in posledično do boljših rezultatov. Počasi odseki, ki si jih prehodil, zginejo pod nogami v teku.

Vsak tekač si prej ali slej najde svoj trail. Svoj Holly trail. Ki ga izpili. Kjer tekmuje sam s sabo. In NITI enkrat, ni enako. Kar pa pri teku po asfaltni podlagi, ki večinoma poteka ob cestah, ne moremo trditi. Nočem reči da je asfalt brez veze. Nasprotno. Še sedaj dostikrat potegnem špuro po njem, da delam na pulzu. Aerobno. Ima svoje prednosti. Načrtovanje treninga je lažje, ker ni prehudih okoljskih dejavnikov. In delaš na vzdržljivosti. Enakomernosti. Tako pulza kot kadence. Pri trailu pa je mokra podlaga, drugi pohodniki na poteh, kolesarji na ozkih singlcah, vejevje, grmovje, visoka trava, podrta drevesa, strmi vzponi, še bolj strmi spusti. Vsemu temu se je treba prilagajat. In vse to doprinese k končnemu rezultatu. In vse to se splača.

Trail tek, potegne s seboj večje stroške. Govorim za resne tekače. Pa tudi za manj resne, ki so na poti do svojih ciljev. Mentalnih in fizičnih. Poleg posebne obutve, prilagojene teku po brezpotjih (pravilno slovensko), so tu še specialni nahrbtniki, mehki bidoni za vodo, tekaške palice in ostale malenkosti. S kvaliteto se cena dviguje, zato mogoče marsikoga to tudi odvrne. Pa saj na koncu niti ne potrebujete vsega tega. Le čevlji so dejansko pomembni. BTW. Vse to in še več, imajo v trgovini Extreme vital. Pestra ponudba. In kvalitetna.

Torej če potegnem črto. Trail tek ali tek po brezpotjih osebno postavljam pred tek po asfaltu. Je bolj naporen. V rdečih cifrah. A prinaša veliko lepega. Biti sam s seboj v naravi na svežem zraku, je neprecenljivo. In ko pogledaš od doma, tisti vrh hriba, ki si ga osvojil…….Veš da si dober. In to te požene naprej. Biti še boljši. Tekmovati. Sam s sabo. Z drugimi. Slovenija je majhna, a ponuja veliko. Poti so pravljične. Polne novih ljudi. Novih prijateljev. Če pa kdaj zavijete tudi na asfalt, pa telesu ne bo škodovalo. Uporabite ga za načrtovan trening. Pulz. Kadenco. Daljavo. Da boste dolžino lahko premagali tudi v naravi. Tam nekje. Bogu za hrbtom.