Letošnje leto je res nekaj popolnoma posebnega. Popolnoma brezveznega. Korona nam kroji življenja in zna biti prava prasica, ko gre za načrtovanje počitnic (da o bolj resnih stvareh ne najedam). Ker vsako leto pozimi nekje smučamo, smo se tudi letos doma dogovorili, da gremo nekam v »tropske smučarske kraje«. S tem ne mislim na rajske otoke, kjer pribija sonce in raste eksotično sadje ampak smučišče, kjer vlada neskončno smučarskih prog nekje v visokogorju, kjer zimska idila tako udarja, da samo čakaš kdaj boš srečal Božička, medtem, ko se sprehajaš po ikoničnih vasicah tam nekje na levi strani zemljevida. Ker je letos bila kriza in ker takšno smučanje moramo rezervirati že dokaj kmalu (da pridemo do tistih ugodnejših variant), smo morali tokrat mimo bookingov in se povezali neposredno z nastanitvijo v Kronplatzu, kjer smo bili že lani. Bruneck in Kronplatz sta nam ostali v lepem spominu in tako ni bilo težko, da gremo spet tja, kljub temu, da smo se dogovorili, da bomo vsako leto nekje drugje. No tako je bilo mogoče celotno nastanitev rezervirati brez plačila in straha, da če zadeva pade v vodo, da bomo ostali brez denarja. In še sreča. Teden ali dva preden bi morali oditi na smučanje so se politični veleumi odločili, da tista regija kjer je Kronplatz ostane zaprta. In tako je ta možnost padla v vodo. Ker se ne predamo tako z lahkoto smo dorekli, da počakamo do zadnjega in potem rezerviramo nekaj kar nam bo pogodu in po meri. Čeprav je kazalo slabo sem nekaj dni pred 15.februarjem po vsakodnevnem listanju socialnih omrežij, uradnih spletnih straneh smučišč in straneh skoraj vseh vlad, katere države imajo nam odlična smučišča zasledil, da Livigno odpira svoje proge 15.februarja. Ciljali smo na Cervino ampak v sili še hudič muhe žre…Takoj je stekla akcija. Rezervacija, testiranje in mi smo bili pripravljeni. To je bilo dva dni pred 15.februarjem. En dan pred odhodom pa sluteni polom. Italijanska vlada se je tik pred zdajci odločila, da so smučišča vir okužb in so prepovedali otvoritve smučišč do 5.marca. Francija zaprta, Avstrija zaprta, Italija zaprta, Švica pa predaleč in predraga. Nismo se predali. Kljub razočaranju smo si zadali drugačen smučarski cilj. Trije dnevi in tri slovenska smučišča. Skupaj jih bomo presmučali in skupaj ocenili. Najprej seveda nekaj o komisiji. Pet članska družina, ki ji predsedujeta mama in oče potem pa so še trije člani. Predstavnik starejših mladoletnikov, ki je star 17, predstavnik mlajših mladoletnikov, ki je star 15 in predstavnica za otroke, ki je stara 9. Zbrali smo si tri smučišča. Krvavec, Vogel in Roglo. In kaj smo ocenjevali :

1. Razgled -v tej kategoriji smo seveda ocenjevali kakšen je razgled na smučišču

2. Sneg – v tej kategoriji smo ocenjevali kakšen je sneg na smučišču, kako je s snegom v okolici faktor snežne idile.

3. Okolica – kategorija okolica zajema, kako je urejena okolica, infrastruktura, splošen občutek urejenosti smučišča

4. Parking – parking kategorija zajema vse kar je povezano s parkiranjem. Kako daleč je treba z opremo do smučišča, podlaga parkirnega prostora, ki vpliva predvsem na to kako usrana bo oprema, na koncu in seveda urejenost parkirišča.

5. Naprave – ocena naprav, vlečnic, nihalk, sedežnic in vse kar spada zraven.

Vsako smučišče je lahko osvojilo največ 90 točk.

Kako pa ocenjevanje deluje. Vsak član komisije je dobil seznam smučišč in v vsaki kategoriji so možne tri snežinke, ki pomenijo popolno oceno v kategoriji medtem, ko ena snežinka pomeni popoln polom v kategoriji. Dve snežinki smo podelili tisti kategoriji, v kateri je potrebna izboljšava. Pa gremo.


»Jože požen, mi smo prpravljen.«